23.1.24 se je troglava družba odpravila v Planico. Tako je, odločili smo se, da se preizkusimo v smučarskih skokih in to seveda na največji skakalnici kar jih je okoli.
Ko smo prišli do parkirišča in zagledali belo velikanko smo se po kratkem posvetu in analizi odločili, da bo morda bolje, če vzamemo raje v poštev plan B oz. da se odpravimo proti Tamarju in kasneje proti Jalovcu. Pot od Planice do Tamarja je bila kot vedno fenomenalna in polna vedrih občutkov predvsem ob misli, da se bomo ob povratku ponovno porivali po le-tej fantastični ekstremni strmini.
V gozdu smo od Tamarja do Jalovčevega vznožja hodili po že zvoženi sledi, ki se je nato nad kotanjo prekinila, saj je tu v minulih dneh razsajal veter. Cel glavni kanal je bil trd in razpihan, prisotne so bile tudi sledi starega zaledenelega plazu. Na začetku Kugijevega kanala smo pogledali v desno proti Kotovemu sedlu in tudi tu videli kako veter premika sneg v elegantnih vrtincih in pluži ter pripravlja resnično trdo smučarsko progo.
Pot smo med enim svetnikom in drugim nadaljevali po ozebniku, kjer smo našli trdo podlago, ki jo je mama narava pocukrala z belim prahom. Tu nismo našli sledi in od polovice gor nadaljevali peš – tudi veter se je umiril, kletvice, pod težkim nahrbtnikom in nad rahlo vdirajočo se snežno podlago, pa nikakor ne. Na vrhu ozebnika nas je čakal mehkejši sneg in krasen razgled, ki nas je nato spremljal do vrha. Tu smo po kratki pavzi in premisleku kaj bi – kaj ne bi in ali smo še v času, da se preizkusimo v skokih v Planici, nazadnje odločili, da gremo dalje, saj je sneg bil kompakten, sonce pa usmiljeno.
Od ozebnika do grebena smo po vodoravnem prečenju nadaljevali po sprva ožjem kanalu, ki se je kasneje razširil. Verjetno originalna poletna pot je izpeljana drugače, a je ta rešitev bila dobra in po naših revnih pojmih dokaj varna.
Na vrhu smo našli krono, ki jo je verjetno nekdo v poletnih mesecih tu pozabil. Zelo smo bili veseli, da smo med celo potjo bili popolnoma sami, saj bi se človeka s tako veliko glavo, na kateri bi taka krona pristajala, res bali. Po krajšem premoru, klicu narave in doseganju nirvane ob pogledu na Julijce, Karavanke, Kamniške Alpe ter nenazadnje furlanske njive in površine intenzivnega poljedelstva, smo se odločili, da bo ta lep kraj treba zapustit in se s težkim srcem odpravit na hidratacijo v Tamar. Ponovili smo enako pod navzdol in si pred kanalom nadeli smuči. Eni so res majstrsko smučali po dobrem snegu, drugi pa enostavno s smučmi na nogah v »survive mood on« nasmejano prišli dol. Smuka po ozebniku je bila res dobra, nižje pa smo se pustili presenetiti, saj je sneg bil raznolik in nikoli dolgočasen.
Po tamarski hidrataciji nas je čakal še spust po izredni 4 km dolgi strmini do Planice, kjer je bila proga za skoke žal že zaprta. Odločili smo se, da bomo skoke poskusili naslednjič, ko bo pot peljala mimo Planice.
